Dragi vsi,
Začela se je še ena zima po koroni in še kar traja rusko-ukrajinski konflikt, ki povzroča inflacijo, ki nam “žre” plače… negotovost je vse večja… zato mislim, da je treba nekaj narediti glede tega, če ne drugega, potem vsaj postati član najbližje knjižnice in začeti brati ljubezenske romane!
Čeprav sem ponosna lastnica majhne knjižnice, sem točno to naredila in zdaj želim svojo ljubezen do branja dvigniti na novo raven. Sama sebe izzivam, da v naslednjem letu preberem 37 ljubezenskih romanov ter zapišem svoja opažanja o istih na tem blogu!
Ampak ne bom brala “Vojne in miru”, “Orkanskih višav” … ali česar koli vrednega brezčasne hvale.
Sploh ne, brala in pisal bom o tistih romantičnih romanih, ki so jih naši profesorji književnosti z določeno mero zgražanja imenovali x-romani ali ljubiči. To so knjige, za katere bo komaj katera ženska priznala, da jih bere ali, kar je še huje, da uživa v branju. Čeprav je ena srbska dramaturginja sredi korone, ko je zbolela, dejala, da bo 10 dni izolacije izkoristila na najboljši možni način – s pitjem vitaminov in branjem svojih »tresh books«.
Na podlagi lastnih izkušenj mislim, da lahko prispevam k temu, da se bo branje takšne literature vsaj malo manj obsojalo…
Preden nadaljujem, je potreben določen disclaimer glede slovnice in jezika!
Kot Titov pionir sem se učila ene slovnice in enega jezika, potem se je začela vojna na ozemlju bivše Juge, pa so mi rekli, da moram govoriti drug jezik in se naučiti drugo slovnico,… vmes je slovnica prvega jezika uradno zamenjala 13-krat, življenje pa je zahtevalo, da se naučim še tretjega in četrtega jezika. Kaj hočem povedat – če koga moti ali je občutljiv na mešanje hrvaščine in srbščine, a o slovenski dvojini da ne govorim, naj takoj neha brati!!
Za tiste, ki ostajajo, lahko začnemo.
V času vojne se običajno govori o orožju, o ozemlju, smrti, uničenju, beguncih, saj veste, le redko kdo omenja matere, ki tudi v takih razmerah skrbijo za družino.
No, v takih razmerah, ko se kosilo kuha iz ostankov iz boljših časov in hrane iz Rdečega križa, ko ni elektrike, kakovost vode je vprašljiva, glavni začimbi pa sta strah in negotovost, mame, vsaj na Balkanu, so posegale po pomirjevalih (Bensedin, Lexaurin, Bromazepam, …).
Zanimivo je, da je bila takrat steklenica vina luksuz, ki ga v trgovinah sploh niso več ponujali, zato pa so se te magične tabletke lahko dobile na kiosku in to brez recepta, različnih barv, oblik in velikosti. Tako so naše mame tavale skozi vojno z nasmehom Mona Lise in praznim pogledom (če dodamo kričeče oranžne lase, je to natančen opis moje pokojne Goce). In vse tako dokler nekega momenta niso skapirale, da za vzdrževanje te megle v glavi potrebujejo vse več in več teh tabletk…
Takrat je moja Goca s prijateljicami prešla na branje ljubiča. Ampak niso brale knjige, čeprav je knjižnica bila odprta tudi, ko so padale bombe. One so začele brati tiste ljubezenske romane, z mehkimi platnicami in največ 100 stranmi, podobne stripom.
Brale so jih po enega na dan in izmenjevale med seboj kot otroci sličice z nogometaši. Ker ni bilo denarja za nakup novih, so ti ljubiči preprosto prihajali iz pozabljenih skrinj na podstrešjih, kleteh in lopah.
In nenadoma je ta stari papir, shranjen le za kurjenje ognja, dobil medicinski namen – ohranjanje duševnega zdravja ene mame med vojno!
Zdaj pa vprašanje, zakaj so brale kaj takega in to s tolikšnim navdušenjem???
Šlo je za to, da gre za preprosto napisano besedilo, v katerem tudi, če preskočiš stavek ali dva, si še vedno na tekočem, s kombinacijo zagotovljenega “happy enda”, so ti ljubiči služili za to, da se njihovi možgani odpočijejo od krute realnosti, čeprav le za uro ali dve na dan. Nekaj podobnega meditaciji.
Sama sem mnogo let kasneje postala mama, v samo enem desetletju sem se poročila, preselila v drugo državo, borila z boleznijo svojih staršev do konca njihovega življenja, menjala službo, borila se s predsodki in nekako pristala v ordinaciji osebne zdravnice zaradi občutek nenehnega dušenja in maničnega strahu, da bo vse okoli mene šlo v 3 lepe… Seveda mi je predpisala antidepresive (in dala napotnico za psihiatra).
Ko pa sem prebrala kontraindikacije zdravila, sem milo rečeno še bolj potonila. Kar se tiče psihiatrov, recimo takole, v zadnjih 18 let, sem imela čast delati s 3-4 psihiatri. In vsi do zadnjega so bili bolj trapasti (da ne rečem bolj nori) od mene, kar je povzročilo kronično averzijo do njihovih »storitev«.
In tako sem se po rundi joka in samopomilovanja odločila uporabiti že znano zdravilo – ljubezenske romane. Če sem čisto iskrena, poleg ljubiča sem si predpisala še dnevno dozo vitaminov in redno peko tort.
Zaradi spečenih tort sem morala uvesti še telovadbo in sem se na enem treningu »srečala« z meditacijo. Telovadba mi je šla odlično, kar se tiče meditacije, pa sem tukaj čista polomija – eno leto sem se trudila in nisem uspela meditirati več kot 30 sekund… zato sem se odločila, da raje držim svojih ljubezenskih romanov.
In še vedno sem tukaj brez dušenja in brez nenehnega občutka panike.
V upanju, da lahko moja izkušnja še komu pomaga, odpiram ta blog in vas vabim, da berete z menoj.
Mela Kudonia